Darilna pogodba sodi med pogodbe, ki se v slovenskem pravnem prostoru najpogosteje sklepajo. Nagibi oziroma motivi, ki vodijo posameznika k njeni sklenitvi, so različni in lahko kasneje odigrajo pomembno vlogo, o čemer bo več govora v nadaljevanju prispevka. Naj začnemo z nesporno ugotovitvijo, da se življenjske okoliščine rade spreminjajo in marsikateri darovalec si potem, ko je pogodbo že izpolnil in premoženje izročil obdarjencu, zastavlja vprašanje ali ima pravico zahtevati podarjeno nazaj ali pa vendarle drži star slovenski pregovor, ki pravi, da kar je dano, je v zlato jamo zakopano. Odgovor na omenjeno vprašanje je najti v Obligacijskem zakoniku, ki daje darovalcu pravico preklicati darilo iz naslednjih razlogov, ki nastopijo po sklenitvi darilne pogodbe: 1. huda nehvaležnost obdarjenca 2. stiska darovalca, zaradi katere je ogroženo njegovo preživljanje, in 3. poznejše rojstvo darovalčevih otrok.
Za preklic darila sodna intervencija ni potrebna, zadostuje enostranska izjava volje darovalca, da preklicuje darilo, ki jo naslovi na obdarjenca. Posledica preklica darilne pogodbe je obveznost obdarjenca, da podarjeno stvar vrne. V kolikor obdarjenec svoje obveznosti ne bo pripravljen izpolniti prostovoljno, bo potrebno, seveda v zakonsko predpisanem roku, vložiti tožbo. V pravdi zaradi vrnitve stvari bo sodišče, v kolikor bo tožba vložena pravočasno, presodilo utemeljenost preklica in vrnitvenemu zahtevku ugodilo, če bo darovalec dokazal obstoj enega od zakonsko določenih razlogov za preklic.
Na vprašanje, kdaj je na strani obdarjenca podana huda nehvaležnost ni mogoče podati enoznačnega odgovora. Na splošno pa velja, da hude nehvaležnosti ni mogoče preprosto enačiti s kaznivim dejanjem. Vsako kaznivo dejanje, ki ga zagreši obdarjenec, tako ne bo predstavljalo nujno tudi njegove hude nehvaležnosti, po drugi strani pa bo lahko preklic pogodbe utemeljen tudi v primeru, kadar ravnanje obdarjenca sploh nima znakov kaznivega dejanja. Tako bo lahko obdarjenec za enkratno žalitev, ki jo je izrekel darovalcu, tudi kazensko odgovarjal, medtem ko sam preklic darila ne bo utemeljen.
V zvezi z ogroženo eksistenco darovalca, kar je nadaljnji razlog za preklic darila, pa velja izpostaviti, da darovalec ni dolžan čakati, da mu povsem zmanjka sredstev za preživljanje, ampak za preklic zadostuje, da bo do tega zagotovo prišlo v bližnji prihodnosti.
Vračilo podarjene stvari bo sodišče obdarjencu naložilo tudi tedaj, ko se izkaže, da je imel obdarjenec za daritev poseben motiv, ki pa je kasneje odpadel. V praksi so pogosti primeri takšnega odpadlega motiva razveza zakonske zveze po sklenitvi in realizaciji darilne pogodbe. Gre za obveznost vračanja daril, ki sta jih (sedaj že bivša) zakonca dala drug drugemu med trajanjem njune zakonske zveze. Sklicevanje na razvezo zakonske zveze pa bo prišlo v poštev tudi v primeru, ko v vlogi darovalcev nastopajo starši enega od zakoncev, ki so darilo namenili svojemu zetu oziroma snahi. Glede razmerij med zakoncema velja še dodati, da pravica zahtevati vrnitev darila, ki ga je eden od zakoncev dal drugemu, ni omejena samo na primere, ko je prišlo do razveze zakonske zveze. Tako bo lahko zakonec kot razlog za preklic darila uveljavljal hudo nehvaležnost drugega zakonca, v sodni praksi pa je zaslediti primer, ko je sodišče za takšno hudo nehvaležnost štelo nezvestobo obdarjenca. Seveda pa je v takšnem primeru na mestu vprašanje, ali odločitev za ohranitev zakonske zveze ne nakazuje morebiti na to, da je darovalec obdarjencu njegovo nezvestobo oprostil. Zakon namreč določa, da darovalec, ki je obdarjencu oprostil storjeno hudo nehvaležnost, nima pravice preklicati darila.
Za konec pa še dve splošni predpostavki, ki morata biti izpolnjeni, da bi tožnik uspel z zahtevkom na vrnitev darila. Prva se nanaša na zahtevo, da podarjena stvar po daritvi ni bila tako spremenjena, da je mogoče govoriti o nastanku nove stvari. V tem primeru darila seveda ne bo mogoče vrniti, saj ta več ne obstaja, je pa obdarjenec dolžan nadomestiti njegovo vrednost. Drugi predpogoj pa je, da je bila med strankama dejansko sklenjena darilna pogodba. Pri tem ni odveč pripomniti, da golo dejstvo, da sta stranki svojo pogodbo poimenovali kot darilno, ne igra nobene vloge, pomembna je namreč vsebina pogodbe.
Za preklic darila sodna intervencija ni potrebna, zadostuje enostranska izjava volje darovalca, da preklicuje darilo, ki jo naslovi na obdarjenca. Posledica preklica darilne pogodbe je obveznost obdarjenca, da podarjeno stvar vrne. V kolikor obdarjenec svoje obveznosti ne bo pripravljen izpolniti prostovoljno, bo potrebno, seveda v zakonsko predpisanem roku, vložiti tožbo. V pravdi zaradi vrnitve stvari bo sodišče, v kolikor bo tožba vložena pravočasno, presodilo utemeljenost preklica in vrnitvenemu zahtevku ugodilo, če bo darovalec dokazal obstoj enega od zakonsko določenih razlogov za preklic.
Na vprašanje, kdaj je na strani obdarjenca podana huda nehvaležnost ni mogoče podati enoznačnega odgovora. Na splošno pa velja, da hude nehvaležnosti ni mogoče preprosto enačiti s kaznivim dejanjem. Vsako kaznivo dejanje, ki ga zagreši obdarjenec, tako ne bo predstavljalo nujno tudi njegove hude nehvaležnosti, po drugi strani pa bo lahko preklic pogodbe utemeljen tudi v primeru, kadar ravnanje obdarjenca sploh nima znakov kaznivega dejanja. Tako bo lahko obdarjenec za enkratno žalitev, ki jo je izrekel darovalcu, tudi kazensko odgovarjal, medtem ko sam preklic darila ne bo utemeljen.
V zvezi z ogroženo eksistenco darovalca, kar je nadaljnji razlog za preklic darila, pa velja izpostaviti, da darovalec ni dolžan čakati, da mu povsem zmanjka sredstev za preživljanje, ampak za preklic zadostuje, da bo do tega zagotovo prišlo v bližnji prihodnosti.
Vračilo podarjene stvari bo sodišče obdarjencu naložilo tudi tedaj, ko se izkaže, da je imel obdarjenec za daritev poseben motiv, ki pa je kasneje odpadel. V praksi so pogosti primeri takšnega odpadlega motiva razveza zakonske zveze po sklenitvi in realizaciji darilne pogodbe. Gre za obveznost vračanja daril, ki sta jih (sedaj že bivša) zakonca dala drug drugemu med trajanjem njune zakonske zveze. Sklicevanje na razvezo zakonske zveze pa bo prišlo v poštev tudi v primeru, ko v vlogi darovalcev nastopajo starši enega od zakoncev, ki so darilo namenili svojemu zetu oziroma snahi. Glede razmerij med zakoncema velja še dodati, da pravica zahtevati vrnitev darila, ki ga je eden od zakoncev dal drugemu, ni omejena samo na primere, ko je prišlo do razveze zakonske zveze. Tako bo lahko zakonec kot razlog za preklic darila uveljavljal hudo nehvaležnost drugega zakonca, v sodni praksi pa je zaslediti primer, ko je sodišče za takšno hudo nehvaležnost štelo nezvestobo obdarjenca. Seveda pa je v takšnem primeru na mestu vprašanje, ali odločitev za ohranitev zakonske zveze ne nakazuje morebiti na to, da je darovalec obdarjencu njegovo nezvestobo oprostil. Zakon namreč določa, da darovalec, ki je obdarjencu oprostil storjeno hudo nehvaležnost, nima pravice preklicati darila.
Za konec pa še dve splošni predpostavki, ki morata biti izpolnjeni, da bi tožnik uspel z zahtevkom na vrnitev darila. Prva se nanaša na zahtevo, da podarjena stvar po daritvi ni bila tako spremenjena, da je mogoče govoriti o nastanku nove stvari. V tem primeru darila seveda ne bo mogoče vrniti, saj ta več ne obstaja, je pa obdarjenec dolžan nadomestiti njegovo vrednost. Drugi predpogoj pa je, da je bila med strankama dejansko sklenjena darilna pogodba. Pri tem ni odveč pripomniti, da golo dejstvo, da sta stranki svojo pogodbo poimenovali kot darilno, ne igra nobene vloge, pomembna je namreč vsebina pogodbe.
RSS Feed
