Leasing je pogosto izbran način, kako priti do novega osebnega vozila. V tem prispevku pa se bomo osredotočili na posledice neplačevanje obrokov, ki lahko doletijo leasingojemalce povsem nepripravljene. Praviloma je za leasingojemalce še sprejemljivo, da bodo morali v primeru razveze leasing pogodbe vrniti vozilo, saj je le-to last leasingodajalca, in kot nadomestilo za njegovo uporabo plačati tiste obroke, ki so do prenehanja pogodbenega razmerja že zapadli. Presenečenje pa sledi, ko ugotovijo, da pogodba vsebuje klavzulo, v skladu s katero leasingodajalcu pripadajo tudi še nezapadli obroki. Tovrstno pogodbeno določilo se zdi nelogično in krivično ob upoštevanju dejstva, da bo leasingojemalec tako ali tako moral vrniti vozilo, ki je predmet pogodbe. Zakaj se torej gre? Odgovor se skriva v odškodninski odgovornosti leasingojemalca za neizpolnitev pogodbe.
Zamuda s plačilom obrokov namreč predstavlja kršitev, zaradi katere ima druga pogodbena stranka pravico odstopiti od pogodbe ter zahtevati povrnitev škode, ki jo je zaradi tega utrpela. Pri odgovoru na vprašanje, kakšno škodo bo utrpel leasingodajalec je potrebno imeti pred očmi položaj v katerem bi se leasingodajalec nahajal, če pogodba zaradi neplačevanja ne bi bila razvezana. Govora je o t.i. pozitivnem pogodbenem interesu oziroma izpolnitvenemu interesu leasingodajalca: gre za premoženje, ki bi mu pripadlo, če bi bila pogodba pravilno izpolnjena.
Tako je mogoče ugotoviti, da škoda leasingodajalca ustreza razliki med višino še nezapadlih obrokov, ki bi mu šli po pogodbi, in vrednostjo vozila ob prenehanju pogodbe oziroma višino kupnine, ki jo je leasingodajalec prejel ob morebitni nadaljnji prodaji vrnjega vozila.
Višino škode oziroma pozitivni pogodbeni interes je mogoče vnaprej opredeliti že v pogodbi v obliki pavšalne odškodnine, pri čemer pogodbeno dogovorjena odškodnina ne sme presegati škode, ki dejansko nastane leasingodajalcu. Pogodbeno določilo, ki določa, da leasingojemalec v primeru prenehanja pogodbe dolguje prav vse nezapadle obroke, tako ni v skladu s tovrstno zahtevo po pravični odškodnini in je zatorej nično.
Zamuda s plačilom obrokov namreč predstavlja kršitev, zaradi katere ima druga pogodbena stranka pravico odstopiti od pogodbe ter zahtevati povrnitev škode, ki jo je zaradi tega utrpela. Pri odgovoru na vprašanje, kakšno škodo bo utrpel leasingodajalec je potrebno imeti pred očmi položaj v katerem bi se leasingodajalec nahajal, če pogodba zaradi neplačevanja ne bi bila razvezana. Govora je o t.i. pozitivnem pogodbenem interesu oziroma izpolnitvenemu interesu leasingodajalca: gre za premoženje, ki bi mu pripadlo, če bi bila pogodba pravilno izpolnjena.
Tako je mogoče ugotoviti, da škoda leasingodajalca ustreza razliki med višino še nezapadlih obrokov, ki bi mu šli po pogodbi, in vrednostjo vozila ob prenehanju pogodbe oziroma višino kupnine, ki jo je leasingodajalec prejel ob morebitni nadaljnji prodaji vrnjega vozila.
Višino škode oziroma pozitivni pogodbeni interes je mogoče vnaprej opredeliti že v pogodbi v obliki pavšalne odškodnine, pri čemer pogodbeno dogovorjena odškodnina ne sme presegati škode, ki dejansko nastane leasingodajalcu. Pogodbeno določilo, ki določa, da leasingojemalec v primeru prenehanja pogodbe dolguje prav vse nezapadle obroke, tako ni v skladu s tovrstno zahtevo po pravični odškodnini in je zatorej nično.
RSS Feed
