Marsikateri dolžnik se odloči "zavarovati" svoje premoženje pred morebitno izvršbo na ta način, da s pogodbo prenese lastninsko pravico, zlasti na nepremičninah, na svoje sorodnike ali prijatelje. Neredki se pri tem tudi zavedajo, da ima upnik v primeru izigravanj na razpolago ustrezna pravna sredstva za varstvo svojega položaja. Zmotno pa je prepričanje, da je sodno varstvo upnika časovno omejeno in da bo preteku določenega časa prepisano premoženje "na varnem" pred upniki. 
 
Navedeno resda drži, če imamo pri tem v mislih institut izpodbijanja dolžnikovih dejanj oziroma tako imenovano paulijansko tožbo, s katero lahko upnik doseže, da pravni posel, s katerim je njegov dolžnik prenesel lastninsko pravico na tretjo osebo, v razmerju do upnika nima pravnega učinka. Navedeno pomeni, da se bo lahko upnikova terjatev, poplačilo katere je dolžnik z zmanjšanjem svojega premoženja onemogočil, poplačala tudi iz odsvojenega premoženja, ki je sedaj v lasti tretjega. 
 
Vložitev paulijanske tožbe je vezana na roke, ki so razmeroma kratki. Vendar pa tudi po izteku roka za upnika še ne bo vse izgubljeno. Kadar je namreč dolžnik svoje premoženje "prepisal" na svojce izključno z namenom oškodovati svoje upnike, se bodo lahko slednji sklicevali na to, da gre pri sporni pogodbi bodisi zgolj za fiktivno, navidezno pogodbo bodisi je k njeni sklenitvi vodil nemoralen nagib. Oboje ima za posledico absolutno neveljavnost oziroma ničnost pogodbe. Ker pa je ena od predpostavk za učinkovit prenos lastninske pravice prav veljavno sklenjena pogodba, bo ugotovitev njene ničnosti nadalje pomenila, da lastninska pravica, kljub vknjižbi v zemljiško knjigo, nikoli ni prešla iz dolžnika na pridobitelja. V tem primeru ima upnik na voljo izbrisno tožbo, s katero bo lahko dosegel izbris neveljavne vknjižbe in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja, to je vpis lastninske pravice v korist njenega prejšnjega imetnika - svojega dolžnika. Za izvršbo tako ne bo več ovir.
 
Bistvenega pomena pri tem pa je, da pravica zahtevati ugotovitev ničnosti pogodbe ne ugasne, prav tako za vložitev izbrisne tožbe zakon ne predpisuje nobenega roka. Iz povedanega tako sledi, da tovrsten pristop k reševanju problema dolgov ne zagotavlja popolnega "varstva", ob tem pa ima lahko tudi kazenskopravne posledice, o čemer bo več govora drugič.
 

Darilna pogodba sodi med pogodbe, ki se v slovenskem pravnem prostoru najpogosteje sklepajo. Nagibi oziroma motivi, ki vodijo posameznika k njeni sklenitvi, so različni in lahko kasneje odigrajo pomembno vlogo, o čemer bo več govora v nadaljevanju prispevka. Naj začnemo z nesporno ugotovitvijo, da se življenjske okoliščine rade spreminjajo in marsikateri darovalec si potem, ko je pogodbo že izpolnil in premoženje izročil obdarjencu, zastavlja vprašanje ali ima pravico zahtevati podarjeno nazaj ali pa vendarle drži star slovenski pregovor, ki pravi, da kar je dano, je v zlato jamo zakopano. Odgovor na omenjeno vprašanje je najti v Obligacijskem zakoniku, ki daje darovalcu pravico preklicati darilo iz naslednjih razlogov, ki nastopijo po sklenitvi darilne pogodbe: 1. huda nehvaležnost obdarjenca 2. stiska darovalca, zaradi katere je ogroženo njegovo preživljanje, in 3. poznejše rojstvo darovalčevih otrok.

Za preklic darila sodna intervencija ni potrebna, zadostuje enostranska izjava volje darovalca, da preklicuje darilo, ki jo naslovi na obdarjenca. Posledica preklica darilne pogodbe je obveznost obdarjenca, da podarjeno stvar vrne. V kolikor obdarjenec svoje obveznosti ne bo pripravljen izpolniti prostovoljno, bo potrebno, seveda v zakonsko predpisanem roku, vložiti tožbo. V pravdi zaradi vrnitve stvari bo sodišče, v kolikor bo tožba vložena pravočasno, presodilo utemeljenost preklica in vrnitvenemu zahtevku ugodilo, če bo darovalec dokazal obstoj enega od zakonsko določenih razlogov za preklic.

Na vprašanje, kdaj je na strani obdarjenca podana huda nehvaležnost ni mogoče podati enoznačnega odgovora. Na splošno pa velja, da hude nehvaležnosti ni mogoče preprosto enačiti s kaznivim dejanjem. Vsako kaznivo dejanje, ki ga zagreši obdarjenec, tako ne bo predstavljalo nujno tudi njegove hude nehvaležnosti, po drugi strani pa bo lahko preklic pogodbe utemeljen tudi v primeru, kadar ravnanje obdarjenca sploh nima znakov kaznivega dejanja. Tako bo lahko obdarjenec za enkratno žalitev, ki jo je izrekel darovalcu, tudi kazensko odgovarjal, medtem ko sam preklic darila ne bo utemeljen.

V zvezi z ogroženo eksistenco darovalca, kar je nadaljnji razlog za preklic darila, pa velja izpostaviti, da darovalec ni dolžan čakati, da mu povsem zmanjka sredstev za preživljanje, ampak za preklic zadostuje, da bo do tega zagotovo prišlo v bližnji prihodnosti.

Vračilo podarjene stvari bo sodišče obdarjencu naložilo tudi tedaj, ko se izkaže, da je imel obdarjenec za daritev poseben motiv, ki pa je kasneje odpadel. V praksi so pogosti primeri takšnega odpadlega motiva razveza zakonske zveze po sklenitvi in realizaciji darilne pogodbe. Gre za obveznost vračanja daril, ki sta jih (sedaj že bivša) zakonca dala drug drugemu med trajanjem njune zakonske zveze. Sklicevanje na razvezo zakonske zveze pa bo prišlo v poštev tudi v primeru, ko v vlogi darovalcev nastopajo starši enega od zakoncev, ki so darilo namenili svojemu zetu oziroma snahi. Glede razmerij med zakoncema velja še dodati, da pravica zahtevati vrnitev darila, ki ga je eden od zakoncev dal drugemu, ni omejena samo na primere, ko je prišlo do razveze zakonske zveze. Tako bo lahko zakonec kot razlog za preklic darila uveljavljal hudo nehvaležnost drugega zakonca, v sodni praksi pa je zaslediti primer, ko je sodišče za takšno hudo nehvaležnost štelo nezvestobo obdarjenca. Seveda pa je v takšnem primeru na mestu vprašanje, ali odločitev za ohranitev zakonske zveze ne nakazuje morebiti na to, da je darovalec obdarjencu njegovo nezvestobo oprostil. Zakon namreč določa, da darovalec, ki je obdarjencu oprostil storjeno hudo nehvaležnost, nima pravice preklicati darila. 

Za konec pa še dve splošni predpostavki, ki morata biti izpolnjeni, da bi tožnik uspel z zahtevkom na vrnitev darila. Prva se nanaša na zahtevo, da podarjena stvar po daritvi ni bila tako spremenjena, da je mogoče govoriti o nastanku nove stvari. V tem primeru darila seveda ne bo mogoče vrniti, saj ta več ne obstaja, je pa obdarjenec dolžan nadomestiti njegovo vrednost. Drugi predpogoj pa je, da je bila med strankama dejansko sklenjena darilna pogodba. Pri tem ni odveč pripomniti, da golo dejstvo, da sta stranki svojo pogodbo poimenovali kot darilno, ne igra nobene vloge, pomembna je namreč vsebina pogodbe.
 

Delavec, ki mu je delodajalec odpovedal pogodbo o zaposlitvi pred izpolnitvijo pogojev za uveljavljanje pravice do starostne pokojnine, se mora prijaviti na Zavodu za zaposlovanje kot brezposelna oseba, s čimer pridobi pravico do prejemanja denarnega nadomestila v trajanju 19 mesecev (če je delavec star med 50 in 55 let in je dopolnil 25 let zavarovalne dobe) ali v trajanju 25 mesecev (če je delavec starejši od 55 let in je dopolnil 25 let zavarovalne dobe).

Delavec mora biti pozoren, da v času trajanja denarnega nadomestila izpolni pogoje za pridobitev starostne pokojnine, saj lahko le v tem primeru po poteku pravice do prejemanja denarnega nadomestila uveljavlja pravico do starostne pokojnine na Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. 
 
V kolikor pa teh pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine ne izpolni in je postal brezposelna oseba manj kot tri leta pred izpolnitvijo pogojev za upokojitev, je v trajanju treh let upravičen do plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje s strani Zavoda za zaposlovanje, s čimer mu teče zavarovalna doba. To pomeni, da delavec prejema denarno nadomestilo za brezposelnost v trajanju 19 ali 25 mesecev, v kolikor pa v tem času še ne izpolnjuje pogojev za pridobitev starostne pokojnine, je v presežku upravičen do plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter lahko posledično doseže pogoje za uveljavljanje pravice do starostne pokojnine, vendar je lahko kot brezposelna oseba prijavljen na Zavodu za zaposlovanje največ tri leta.

Upokojenec, ki želi registrirati s.p. in hkrati prejemati pokojnino, mora za to izpolnjevati pogoj dosežene starosti (63 let za moške in 61 let za žensko) ter hkrati zaposliti delava za nedoločen čas, kar pomeni, da mora z delavcem skleniti pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas s polnim delovnim časom ter za opravljanje tiste (osnovne) dejavnosti, za katero je podjetnik registriran in bi jo opravljal sam.

V kolikor je do uveljavitve pravice do pokojnine opravljal dejavnost kot samostojni podjetnik, vendar je bil zavarovan na podlagi delovnega razmerja, lahko uveljavlja izvzem iz obveznega zavarovanja po 18. členu ZPIZ-1, če je do uveljavitve pravice do pokojnine opravljal isto dejavnost v enakem obsegu.

Upokojenec v tem primeru plača prispevek za PIZ v višini 30,33 evrov in prispevek za zdravstveno zavarovanje 4,34 evrov (2.
alineja 2. odstavka 18. člena ZPIZ-1).

Prispevke za posebne primere zavarovanja (za poškodbo pri delu in poklicno bolezen) po ZPIZ-1:
- NE PLAČUJEJO tisti podjetniki, ki po upokojitvi nadaljujejo (ali začnejo) opravljanje dejavnosti z zaposlenim delavcem in so izvzem iz zavarovanja uveljavili iz tega razloga (1. alineja 2. odstavka 18. člena ZPIZ-1)
- PLAČUJEJO tisti podjetniki, ki so dejavnost pred upokojitvijo opravljali poleg delovnega razmerja (kot dopolnilno) in po upokojitvi na tej podlagi nadaljujejo opravljanje dejavnosti (2. alineja 2. odstavka 18. člena ZPIZ-1), ne glede na to, ali dejavnost opravljajo sami ali imajo zaposlene delavce.